Howdy, my friend!

Ko me je prijatelj (baje, da je) prašal, če bi kakšno besedo, dve, tri, maksimalno deset napisala tudi na njegovi strani, sem rekla, zakaj pa ne. Težav z jezikom nimam, še posebej ne slovenskim in inuktituščino. Pa seveda ne s sarkazmom. Sicer sem ta članek prvotno napisala za njegovo stran, ampak ga pokažem še tukaj.
Kakorkoli, ogledala sem si stran, posredovala sem mu podatke in ko sem se logirala v sistem, se mi je v desnem kotu pojavil prijazen “howdy” pozdrav. How awesome is that? Namig: very. Potem sem šla brat malo navodila in pogoje za pisanje in ugotovila, da če pišem recept za bananino pito, ne smem dati slike pekača, prav tako ne smem za članek o novi stenski uri nastaviti slike z izvijačem. Kar je popolnoma logično, ker modra ura in kodrlajsast izvijač ne pašeta skupaj in ni nobene razumne razlage.
Nadalje piše, da so komentarji onemogočeni, ker smo lepi. Vsi. Torej od zdaj naprej ni treba nikomur in nikogar in ničesar več komentirati, ker smo vsi lepi in komentarjev ne potrebujemo/ne želimo/niso primerni. To je pravzaprav super, ker lahko hodim okoli in me nihče ne rabi komentirati, ker sem super in lepa and I don’t give a s***, ker sem simply awesome. Ubistvu je ta spletna stran odličen vodnik do oblikovanja samopodobe in nekoč, ko me bo kdo vprašal: “Kako da ti je vseeno, kaj si drugi mislijo o tebi?”, bom rekla: “To me je naučil Awesome spletni portal.” In verjamem, da čez par let na izborih za miss sveta na vprašanje: “Kaj je za Vas najbolj pomembno v življenju?” ne bo več možno slišati odgovora: “World peace.”, ampak “Awesomeness.”

How awesome is that, a?

 

I'm sexy and I know it

Danes sem dopoldne delala, popoldne pa sem imela zobarja, tako da sem iz dela direktno odšla v zdravstveni dom. Zjutraj sem vstala, se oblekla (ene kratke hlače in majčka, pa natikači) in odšla delat. Že dopoldne je bila pripeka in končno sem v trgovino dobila klimo, saj je bil že skrajni čas, da se trgovina ohladi. Kljub temu je bilo izjemno vroče, zato sem komaj čakala, da končam, pohitim k zobozdravniku in se vrnem domov. Zaradi takšne vročine si je marsikdo želel ohladitve, nisem pa pričakovala, da je bom deležna osebno in v veliki meri.
Tako sem se odpravila k zobarju, ko se je hitro pooblačilo, začelo grmeti, in kar naenkrat je poleg mene vsekala strela. Stekla sem v zdravstveni dom in ko sem končala, sem se odpravila ven. V tem času je začelo tako padati, da se je na tleh nabralo 5 cm vode in skoraj odplavala sem do postaje, kjer je bila streha in sem si lahko oddahnila. Pomota. Kar naenkrat se je še hitreje ulilo in začela je padati toča. V slabi minuti je prekrila cestišče, veter pa jo je skupaj z dežjem in listjem in vso možno umazanijo usmeril proti nam, ki smo čakali na postaji. Nato nas je pralo 10 minut in na avtobus sem stopila ko Jane iz pragozda, le bolj umazana. Doma sem v laseh najdla nekaj listov javorja in bukve, ki sta bila po tuširanju mimogrede zelo lepe barve in ko sem se končno posušila, je zunaj spet sijalo sonce. Ampak kljub umazaniji lahko rečem: I’m sexy and I know it.

Anže, da je! (:

Včeraj nisem pisala bloga, ker nisem imela časa, danes se mi ga pa ne da, ker sem zmatrana, veliko sem imela za delat. Pa še zaspana sem.  Ampak če bi vsakič rekla, da ne bom nečesa naredila, ker se mi ne da, ne bi daleč prišla. Ok, saj nisem, še. Če bom pridna, pa mogoče bom. V glavnem, vse, kar bom danes še napisala je, da podpiram Anžeta Kopitarja, da je. Ne vem, če poznate tole internetno senzacijo izpred parih mesecev, da je, ampak po ogledu spodnjega videa vam vse jasno, da je! (:

http://www.youtube.com/watch?v=hX1ZVFd_vs4

Malce zapečeni ljudje

Rade volje bi rekla, da je bilo danes na delu vse v redu, ampak žal ni tako. Ne bom se spuščala v podrobnosti, nočem da postane kdo depresiven in si gre kej odrezat. Tudi zdravstveno zavarovanje ni zastonj, pa še zdravniki majo nabit urnik, se ne bodo še z vami ukvarjali. Je treba biti racionalen. In ekonomičen. In bio. Ali nekaj podobnega. Zdaj ni čas za razsipnost. Sicer nisem prepričana, če to vedo nekatere punce/ženske, včasih tudi moški. Nekaj časa nazaj sem brala članek o tem, kako ljudje pretiravajo s solarijem. Ko slišiš tak naslov članka, pričakuješ, da boš videl sliko, kako je pač neka oseba malce bolj temna kot običajno. No, narobe. Ta članek vsebuje veliko slik, kjer so ljudje ne samo temni, ampak so skoraj že črni. Nenormalno, res. Če bi hotli biti toliko zapečeni, bi šli v pečico doma. In potem vidiš take ljudi še v živo in te rata kar strah. Sploh če to vidiš ponoči, vse kar vidiš so črni obrazi, dokaj beli zobje in fluorescentno roza ustnice. Grozljivo, nevem zakaj filmski producenti posebej "delajo" in maskirajo zombije, ko jih lahko poberejo kar z ulice. Nevem, kaj je s temi ljudmi, mogoče se pa grejo pusta celo leto.

Sicer pa dobra ideja, bom sprobala, samo še košaro za sladkarije za celo leto si moram omislit. Ne bi rada hodila okrog praznih rok.

http://moskisvet.com/clanek/zanimivo/malce-so-pretiravali.html

Danes ni moj dan

Danes sem jezna. Izgleda drži, ko ti gre ena stvar narobe, ti gre vse. Ljudje me ne izneverijo, vsak dan se najde nekdo, ki te spravi v dobro voljo, vendar v slabo tudi. Danes ni moj dan. Poleg grdega vremena, sem imela težave še na delu. V trgovinico, ki sem jo že zadnjič omenila, smo dobili novo robo, torej neke nove keramične posode. Že tako je malo prostora, ampak še to smo morali stlačiti noter. Nato sem 4 ure prekladala to posodo gor in dol, umikala druge predmete in po barvah zlagala posodo na police, mizico itd. In ko mi je en del končno uspelo fajn urediti, je kar naenkrat iz ene police padla druga keramična posoda in kot domine se je začelo vse razbijati. Razbil se je pokrov od ene piškotnice in krožnik ter posodica za začimbe. Vsa živčna sem poklicala šefico in ji povedala, kaj se je zgodilo ter da me sploh ni bilo zraven tiste police, od koder je posodica padla in rekla je, da je v redu, verjetno je nekdo nerodno položil posodo na polico. Previdno sem nadaljevala z delom, ko je prišla stranka in želela videti nekega angelčka v izložbi. Prosila sem jo, naj se malce umakne, saj je bilo res zelo malo prostora, vendar je kar rinila in rinila za mano. V trenutku, ko sem angelčka prijela v roke, me je ruknila in udarila sem v steklo izložbe. Seveda se je angelček razbil. Stranka se je začela opravičevati in da ni bila ona kriva, ker je res malo prostora. Še dobro, da ji prej nisem 3x rekla, naj se malo umakne a ne. Spet sem poklicala šefico, se opravičila in povedala, kaj se je zgodilo, ona pa je rekla, naj mi tokrat bo, drugič pa bom pač morala plačati škodo. Potem sem spet nadaljevala z zlaganjem, vendar mi je zmanjkalo časa, tako da bom nadaljevala drugič. Zgleda bomo mogli oblazinit izložbe oz.kar celo trgovino, ker če ne bom zgubila živce. Pa keramiko tudi.

AAAAAAAA!

Pižama

Medtem, ko sem razmišljala, o čem bi pisala danes, sem ugotovila, da ne spadam med tipične predstavnice ženskega spola. Mislim, sem ženska (kakor vem), ampak nisem pa preveč obsedena s pospravljanjem. Seveda imam rada pospravljeno, pospravim po hiši, sesam, brišem prah itd., ampak na vsake toliko časa se zgodi, da je moja soba v razsulu. Ja, priznam, moja soba je na čase kaos. Ok, da ne bo kdo mislil, da je noter treščila atomska bomba. To ne, samo navadna bomba. Včasih ne najdem niti hrčka. Hecam se, je zaprt. Najbrž si zdaj, ko to berete mislite: ta je nora, še izpostavlja to. Ampak mislim, da ima redkokdo sobo vedno 100% pospravljeno. Ne želim nikogar prestrašiti, samo povem, da včasih oblačila namesto v omari visijo na stolu. Ali na koncu postelje. Ampak kljub gori oblačil, pa se ob pogledu na omaro pojavi tipičen ženski problem: nimam nič za obleči. Morala bi it ven s prijatelji- kaj naj oblečem? Spet, nisem Eva Longoria ali Kim Kardashian ali katerakoli zvezdnica, ki ima 3154 parov čevljev, 42153 majčk in triljone hlač, ampak iz tistih par kupčkov, ki jih imam, bi pa že lahko kaj izvlekla. Sicer je zdajšnje stanje boljše, saj si sama izbiram za oblečt, se pa spomnem, ko sem bila mlajša (in manjša, vem da težko verjamete) in je mami izbirala oblačila. In potem je bil pogovor v trgovini tak: "Ne bom nosila teh pajkic, ker so preozke!", "Ta majica je preširoka in nočem tega vzorca!", "Mami, tega nihče ne nosi!", "Ta barva mi ni všeč!" in tako dalje. Ali pa: "Mami, jaz bi to majčko, vsiiii jo imajo!" in potem ona odgovori: "Ne, vsi pa ne, ti je nimaš." Res fajn. Saj še zdaj včasih pokomentira/pokritizira kakšno stvar, ampak je boljše, kot je bilo. Najboljše pa je, ko si lahko cel dan v pižami. Sicer je to redko, ampak takrat je za uživat. Kdo ne bi hotel biti v pižami cel dan? Res je udobna in mehka in topla, še ven bi šla taka. Ok, to ravno ne, ti jo še kdo ukrade, ker je tako fajn. Pa ponavadi ima super vzorce; karirasta, pikasta, črtasta, karkoli. Najboljše oblačilo. Pa še modra je. In menda bo zdaj v sredo v Cirkusu pižama party. Zbor pižam, zakon!

Zdaj se grem pa preoblečt iz pižame, kam pa pridemo, če bom cel dan v njej.

Obožujem stranke

Čez teden in občasno tudi ob sobotah delam v eni majhni trgovinci z darili. Je starinska trgovina, v njej je res miljon stvari in pozimi v bundah ni varno hoditi noter. Oziroma le dve osebi naenkrat, ker lahko vse zleti po tleh. Ampak šefice to zgleda ne moti, kljub polni trgovini stvari še kar prihajajo in včasih še jaz, ki tam delam, težko vem, kje je kakšna stvar, kam smo jo spet premaknili in predvsem kako do nje. Poleg vseh lušnih stvari, ki jih lahko najdeš v trgovini, pa je najboljši del tega dela zavijanje daril. Na voljo je ogromno papirja, mrež in vrečk, ampak samo sanjaš lahko o taki izbiri trakov, vseh možnih barv, vzorcev, oblik. How cool is that? (odgovor: zelooo). V glavnem, rada delam tam, če le šefica ni preveč sitna, kaj šele stranke. Verjetno si lahko predstavljate veselje, ko v trgovino stopi stranka, ki je doma niso naučili pozdraviti, potem te ignorira (pa ne, da bi se ji ravno pod noge metala, to se samo Trkaju) in šele ko res ne ve, kam bi se dala in kaj bi pravzaprav rada, reče, da potrebuje pomoč. Pa ne ena, več takih strank je. In ne da bi se pritoževala, to so drugače prav sončni trenutki v trgovini. Najlepše pa je, ko je stranka jezna nate, pa ti sploh nisi kriv in nimaš nič z njenim problemom. Primer: zadnjič pride ena gospa v trgovino in reče, da je prišla po ene prtičke za krst, ki jih je naročila in jo čakajo. Jaz gledam po trgovini, za pultom in blagajno, prtičkov nikjer. Stranki sem povedala, da o tem ne vem ničesar in poklicala šefico. Šefici se seveda tudi ni sanjalo, o čem gospa govori, zato sem jo vprašala, s kom se je to menila, pri kom je naročila in kdaj. Izkazalo se je, da je to naročila pri drugi zaposleni, ki pa je pozabila omeniti šefici. V imenu trgovine sem se stranki opravičila, opravičila se je tudi šefica, ampak gospa je bila tako jezna, da je svojo jezo začela stresati name. Ta izpad je trajal sicer nekaj časa, jaz sem se ji opravičevala in na koncu se je šefica zmenila z njo, da ji bo v roku parih dni dobavila prtičke. Še malo bi vztrajala, pa bi prtičke dobila kam drugam.. Šala, se da potrpet, ena od mnogih stvari pri delu s strankami je, da ima stranka vedno prav. Če se tega ne naučiš zlepa, se pa zgrda. Še posebej se to pozna na bančnem računu, ko ti odtrgajo od plače. Meni sicer niso, ker sem lepa. Ok, šala, res mi niso. Žal je danes tako, da ko nam nekaj ni všeč, se lahko v tistem trenutku znesemo nad nekom, ki ni nič kriv in potem imamo seveda preveč ponosa, da bi se opravičili in popravili zadevo. Sem bila pa vsaj vesela, da se ji ni čisto strgalo in ni začela razbijati stvari po trgovini. Niti ne vem, če bi preživela tak bes, verjetno vam zdaj ne bi mogla razlagat tega. Stranka je pač kralj, ne glede na to, kaj pravi. Tudi če preveč posluša Zlatkota.

Če iščeš več od lajfa, postani svoj sveta vladar.