Luža in no.42

"Jaz nisem Luža, jaz sem Ran, če veš. Samo da me vsi kličejo Luža, ker rad skačem po lužah, in še zato, ker se včasih še čisto malo polulam v hlače, ponoči, ko spim in če se preveč smejim in je potem na tleh luža. Tega ne povej naprej, če ne, umreš. Star sem šest let in hodim že v malo šolo in ne v vrtec, v vrtico hodijo drugi otroci, ki so še majhni. Jaz sem že velik in mali šolar. Znam že brat in pisat. Ne verjameš - ja pa znam, če veš." Tako se začne knjiga z naslovom Luža, ki jo je napisal Matjaž Pikalo in je zbirka zgodb, ki na duhovit način poskuša prebuditi nazaj otroka v nas. No, mene ni treba, sem vedno otrok. Verjetno vsi poznate Nikca, ki ga je napisal Rene Goscinny. Nikec in njegove dogodivščine nas spravijo v smeh, ker je napisan v takem pogovornem jeziku, v otroškem jeziku in marsikdo se spomne sebe in kakšen je bil pri teh letih. Lahko se kar identificiramo s temi junaki, vsakdo je imel prijatelja, ki je recimo vseskozi jedel in imel sendviče po žepih. Nikčev prijatelj Alcest je bil tak primer, za med malico in kosilom si je prinesel 4 kose kruha, namazane z marmelado, da bi lažje počakal. Car. Potem je tu še Sine - »Uf, ta je res butast!« (tako ga namreč vedno opisuje Nikec). Nikcev je več: Nikec na počitnicah, Nikec gre v šolo, Nikec je najboljši.. itd. Priporočljivo poletno branje, res se nasmejiš njihovim dogodivščinam. In prav tako Luži, ki je neke vrste slovenska serija Nikca. Zadnjič mi jo je sestra prinesla pokazat, menda se je zelo zabavala ob branju, pa sem se je lotila še jaz. To prav padeš noter. Da niti ne omenjam zabavnih ilustracij, zaradi katerih imaš še boljšo predstavo o junakih. Ne delam reklame za otroško knjigo, da ne bo pomote... ok, jo delam. Ker se jo res splača prebrati. In potem greš vestno študirat v knjižnico in te ljudje čudno gledajo, ker sediš na otroškem oddelku z Lužo in Nikcem v roki. Ne razumem, kaj tukaj narobe, saj si na otroškem oddelku, a ne? Nekaterim ljudem pa res nič ni prav.

Če veš.