24ur.com

Prepričana sem, da vsakdo vsak dan odpre spletno stran 24ur.com ali pa jo odpre vsaj enkrat na teden. Ni pomembno kolikokrat jo odpreš, še vedno bodo isti novinarji in moram reči, da me vsakič znova presenetijo. Še posebej sem presenečna nad tem, koliko truda vložijo v naslove člankov. Od začetka sem se še zabavala, zdaj so pa prav otročji. Da niti ne govorim o kvaliteti samih člankov. Verjamem, da vsak članek šteje, o nečem pač moraš pisati in če imaš blokado ali ne veš, kako nadaljevati, ni ravno vredu. Ampak to postaja že tradicija pri njih. Recimo, današnji članek na Zadovoljna.si nosi naslov: "Le kaj počne?!" in slika Marka Wahlberga, ki je v spodnjicah na balkonu. Ja bogve, kaj počne, lahko se sonči, lahko se samo sprehaja, lahko pa se je odločil za porjavitev, kakor piše v članku. Ubistvu lahko počne, kar želi. Ali pa kakšen članek z naslovom "Sandra, si to res ti?" in potem 10 vrstic o tem, ali je Sandra Bullock še vedno ista oseba z ličili ali brez. Kot kakšna neprepoznavna pošast. Super, res. Še marsikaj bi se našlo, na primer: "Kim, kaj pa počneš?", kot da bo odgovorila na vprašanje, poleg tega pa ne mine niti en dan, da ne bi govorili o njej. Pravzaprav nihče ne ve točno, s čim se ukvarja, je pa vseeno veliko govora o njej. Preveč. Potem imamo v naslovih tudi dovršene rime, kot so: "Komaj rodila in že se je napila", "Na trampolinu je skakala in hlačke pokazala", "Vetrček zapihal, kiklco zanihal"... ne rabim nadaljevati. Je pa res, da so na koncu člankov najboljši komentarji uporabnikov, vedno se od srca nasmejim. Recimo eden izmed komentarjev na današnji članek o Kim Kardashian: "divji, mokri, ritasti knedl kim kardashian"ali na temo Raayeve sestrice: "sam ne po Raayevih stopinjah.... imamo že tako preveč klovnov v Sloveniji." Vsekakor so ravno komentarji tisti, zaradi katerih se splača odpreti članek. Saj bi z veseljem še naštevala, pa moram končati blog, preden mi ga izbriše 24ur.com.

HF,
D.

Luža in no.42

"Jaz nisem Luža, jaz sem Ran, če veš. Samo da me vsi kličejo Luža, ker rad skačem po lužah, in še zato, ker se včasih še čisto malo polulam v hlače, ponoči, ko spim in če se preveč smejim in je potem na tleh luža. Tega ne povej naprej, če ne, umreš. Star sem šest let in hodim že v malo šolo in ne v vrtec, v vrtico hodijo drugi otroci, ki so še majhni. Jaz sem že velik in mali šolar. Znam že brat in pisat. Ne verjameš - ja pa znam, če veš." Tako se začne knjiga z naslovom Luža, ki jo je napisal Matjaž Pikalo in je zbirka zgodb, ki na duhovit način poskuša prebuditi nazaj otroka v nas. No, mene ni treba, sem vedno otrok. Verjetno vsi poznate Nikca, ki ga je napisal Rene Goscinny. Nikec in njegove dogodivščine nas spravijo v smeh, ker je napisan v takem pogovornem jeziku, v otroškem jeziku in marsikdo se spomne sebe in kakšen je bil pri teh letih. Lahko se kar identificiramo s temi junaki, vsakdo je imel prijatelja, ki je recimo vseskozi jedel in imel sendviče po žepih. Nikčev prijatelj Alcest je bil tak primer, za med malico in kosilom si je prinesel 4 kose kruha, namazane z marmelado, da bi lažje počakal. Car. Potem je tu še Sine - »Uf, ta je res butast!« (tako ga namreč vedno opisuje Nikec). Nikcev je več: Nikec na počitnicah, Nikec gre v šolo, Nikec je najboljši.. itd. Priporočljivo poletno branje, res se nasmejiš njihovim dogodivščinam. In prav tako Luži, ki je neke vrste slovenska serija Nikca. Zadnjič mi jo je sestra prinesla pokazat, menda se je zelo zabavala ob branju, pa sem se je lotila še jaz. To prav padeš noter. Da niti ne omenjam zabavnih ilustracij, zaradi katerih imaš še boljšo predstavo o junakih. Ne delam reklame za otroško knjigo, da ne bo pomote... ok, jo delam. Ker se jo res splača prebrati. In potem greš vestno študirat v knjižnico in te ljudje čudno gledajo, ker sediš na otroškem oddelku z Lužo in Nikcem v roki. Ne razumem, kaj tukaj narobe, saj si na otroškem oddelku, a ne? Nekaterim ljudem pa res nič ni prav.

Če veš.

41. poglavje oz. Perpetuum Jazzile

Včeraj sem bila na koncertu Perpetuum Jazzile, dobila sem namreč VIP karte in še vabilo na after party. Ne da bi se hvalila, samo povem, kako sem prišla tja. Namreč imeli so neko nagradno igro, pa saj ni važno, ampak point je, da so me izbrali in čisto srečna sem šla na njihov koncert. Bil je fantastičen. Seveda ni bilo sedišč, kar je bilo presenečenje (definitivno) in tako smo vsi stali, kar pa je bilo še boljše, saj so nekateri kar veselo migali in če bi se to zgodilo medtem, ko bi sedeli, bi šlo vsem na živce. Že tako je moral priti en varnostnik in poseči v prepir. Bi bilo še sprejemljivo, če bi se prepirala mladina ali kdo v srednjih letih, ampak da so se prepirale stare gospe in gospodje... Nekdo očitno ni zadel tombole, zgleda. Seveda so zadevo potihoma uredili, če ne bi bili prisiljeni iti ven. Ena stara gospa je še pol ure zelo grdo in jezno gledala na oder, ampak ostali smo uživali v petju. Vmes je nastopil Trkaj, ki je skupaj s skupino predstavil novo pesem Tu smo doma, ki je (mimovrtnegrede) še ena njegovih perfekcij. Res sem bila navdušena tudi nad njihovim zborovodjo, to je švedski dirigent Peder Karlsson- ta tip je neverjetno energičen, kar skakal in tekel je po odru. Mislim, da je idealen za Perpetuum Jazzile, saj so vsi zelo energični, on pa jih le še spodbuja. In še novost, ki je ne boste najdli na youtube-u: odpeli so Telephone od Lady Gaga in o taki predelavi lahko samo sanjaš. Uau! Na koncu smo bili poslušalci tako navdušeni, da smo s ploskanjem in z žvižganjem skupino prignali nazaj na oder in so morali odpeti še eno pesem, nato pa so zares odšli. Seveda poslušalcem še ni bilo dosti in smo vztrajali toliko časa, dokler niso ponovno prišli nazaj na oder in odpeli zares zares zares zadnjo pesem, potem pa so zares zares zares odšli z odra. Tisti, ki smo dobili vip prepustnice, smo se odpravili na after party v zgornji del Križank, natančneje v Viteško dvorano, kjer je za catering poskrbela neko podjetje Amad...pa še nekaj, ne spomnim se, kasneje pa so se nam pridružili še brazilski veleposlanik in cel PJ zbor. Malo smo hodili naokoli, natakarji pa so nam ponudili aperitive oziroma manjše koktajle. Notri je bil samo alkohol in limeta, imenuje pa se caipirinha, brazilski alkoholni koktajl. Nekaj najboljšega, kar sem kdajkoli pila. Ampak vas ne spodbujam k pitju, da ne bo pomote. Vsaj ne k prekomernemu. Sploh če si pevec, ni fajn, da se ti med nastopom na odru kolca, se spotikaš in preskakuješ stopničke. Potem se je pojavil še Trkaj, h kateremu sem kar letela in se vrgla pod noge za avtogram. Ok, ni res. Sem samo hodila. Ampak avtogram sm pa dobila. Pa še rima se, to bi mogu uporabit v naslednji pesmi. No, kakorkoli, težko se je bilo s kom slikat, ker je bilo toliko ljudi, pa povsod hrana (kot da bi stradali 6 let), ampak je bilo pa okusno in fajn. Vsi pevci so zelo prijazni, z veseljem so se pogovarjali s tabo. Čisto drugače je, ko jih slišiš v živo. Ni mi žal, da sem šla in z veseljem grem še kdaj.

Perpetuum Jazzile pa se res najlepše zahvaljujem za to super izkušnjo, bil je popoln večer.

Hvala!

Tam okoli 40

Nekaj blogov nazaj sem napisala, da se je poleg dobrih stvari zgodilo tudi nekaj slabih. No, te slabe stvari se sedaj počasi umirjajo in se obračajo v boljše. Ne dobre, ampak boljše. Saj veste, za dežjem vedno posije sonce. Tudi če čez en teden. V nekaterih primerih tudi čez kakšno leto, dve, tri, deset, ampak ne pretiravajmo. Eni res radi zaidejo v skrajnost, ej. Kakorkoli, če se vrnemo k prvotni temi, ok, ubistvu smo še vedno pri isti temi, čist se zmedem, ko tako skačem iz stavka v stavek- a vi se ne bi? To se rado zgodi pri kakšni razlagi v šoli ali na faksu, pa potem profesor kar skrene iz ene teme in dobiva čudne asociacije in to vodi od starih Rimljanov in njihovih sužnjev do črncev v naših časih in človek se pol res vpraša, če je to samo zato, ker so črni? In evo, takoj ko omeniš, da so črni, je narobe. Vsi te gledajo kot največjega rasista, čeprav ne zastopijo, da ko so ljudje lačni, so ful drugačni. In tudi Božiček je rasističen in je ena velika oblika diskriminacije, ker v Afriki pravi, da kdor ne jé, ne dobi darila. Kam gre ta svet, na koncu mi bo še kdo rekel, da je to samo hec, ker Božiček ne obstaja, itak pa vsi vemo kje živi, dddddd. Če ne bi blo Božička, kdo bi pol živel v njegovi hiši na severu? Ljudje naj malo razmislijo, preden mečejo ven take laži in neresnice itd. Dvomim, da so si v starih časih ljudje lagali med sabo, v Egiptu so naglas razlagali, da se je Tutankamon poročil s svojo pol-sestro. Takrat so bili vsi kulturni, zdaj pa vsi nekaj skrivajo in si izmišljujejo neke zgodbice. Ja, kot da je Jemen država. Bi rekla. Pa reče se je-č-men, če smo že pri tem. S č-jem. Saj pravim, če si že zmišljuješ, vsaj črkuj pravilno. Če bi ta ječmen rajši dali v Afriko, bi tam jedli in Božiček bi jim prinesel darila. Tako enostavna rešitev, pa jo ljudje zakomplicirajo, ej! Človeka bi radi zmedli, to je to. Ampak mene ne morejo, stojim za tistim, kar pravim in me ne morejo kar vreči iz tira. To uspe le tistim z močno voljo.

O čem sem že govorila?

Številka 39 in nesrečna ljubezen

Kaj narediti, ko si nesrečno zaljubljen? Mislim, da nisem ravno taprava, ki bi lahko dajala nasvete. Meni se je to zgodilo samo enkrat, in še takrat je bilo res grozno. In edino, kar je pomagalo, je bil čas. Ne pravijo zastonj, da je ljubezen slepa. Res je. Tudi jaz sem bila slepa. Ne poslušaš več glave niti prijateljev. Kaj šele v šoli. Vseh 24 ur na dan razmišljaš samo o njem/njej in nič drugega. Vsaj jaz sem. Lahko bi temu rekli ljubezen na prvi pogled, ki pa se je le stopnjevala z druženjem in pogovori. Podrobnosti vejo le nekateri, ne bom pa se spuščala v to, kdo je bil kdo. In ja, resda je lepo biti zaljubljen, čist si vesel, ko vidiš to osebo, še posebej, če jo imaš možnost videti vsak dan, zjutraj vstaneš z nasmehom in se spomneš: "o, sej danes ga/jo pa spet vidim!" No ja, to je fino... dokler ne ugotoviš, da je zaljubljen v tvojo najboljšo prijateljico. In seveda se mu ne sanja, kaj do njega čutiš ti. Torej mi ni preostalo drugega, kot da ga spodbujam, naj govori z njo (njej je bil všeč en drug), prav tako sem njo prepričevala v obratno. Res sem ga imela rada in bi naredila vse, da bi bil srečen in čeprav mi ni bilo lahko, sem vztrajala. Še težje je bilo, ker smo se res veliko družili. Prijatelji so mi govorili, da ni tapravi zame, da je otročji, da me ne bo obravnaval enako kot jaz njega, naj se ga izogibam in podobno. Ampak, ko si zaljubljen in slep, tega ne vidiš in tudi jaz nisem. Sčasoma sem izgubila vse prijatelje, ki so mi hoteli dobro, a takrat tega nisem videla in ostal mi je le on. No, on in njegove težave, saj je bil brezupno zaljubljen v mojo prijateljico, ona pa vanj ne. Najbrž si lahko predstavljate, kako fino je poslušat ljubljeno osebo, ki ji je hudo zaradi njegove ljubljene osebe. Nož direktno v srce. To je trajalo kakšne pol leta in ko je že izgledalo, da bi počasi nekaj lahko nastalo med nama... se je vse končalo. V hipu, čez noč je bilo konec. Odšel je, kot da me ne pozna, izbrisal vse najine stike, nikoli več spregovoril besede z mano. Nikoli, od tistega dne dalje. Tudi povedal mi ni, zakaj je to naredil. Nikoli nisem izvedela, ne glede na to, kako dolgo sem poskušala. In takrat, takrat je šele zares bolelo. Takrat je bilo hudo. Ko ne veš, kaj bi naredil, da ne bi več bolelo, da bi lahko pozabil to osebo in šel naprej. Ampak ne moreš nič. Prebolevaš, jokaš, karkoli. Samo čakaš in čakaš, da mine. Pri meni je minilo ogromno časa, preveč časa. Ko preboliš, je lažje, ampak do takrat.. ni fajn. In če ti prej niso padle ocene, ti takrat. Ko izgubiš tisti nasmeh, ki so ga vsi vajeni, veš da je hudo. Najbolj od vsega pa me je bolelo, da sem izgubila najboljšega prijatelja. Itak greš 100x čez in čez, razmišljaš, kaj si ti naredil/a narobe, kje se je zalomilo, kaj bi lahko spremenil/a. Ampak šele, ko preboliš, ugotoviš, da je bilo vse res, kar so ti povedali prijatelji, ugotoviš, da ti nisi naredil ničesar narobe in se lahko začneš počasi pobirat nazaj. In tako kot vsak drug stresen dogodek, te tudi to spremeni. Saj poznate rek: "Kar te ne ubije, te okrepi." No, mene je. Še zdaj se včasih obrnem nazaj in pomislim, kaj bi lahko bilo drugače, ampak vedno pridem do istega zaključka, da kar je bilo, je bilo. Preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa se potrudiš za prihodnost. Ne pravim, da se to ne bo ponovilo. V življenju pač mora biti nekaj izzivov, drugače bi bil dolgčas. Pa čeprav boli. Ne more biti vse vedno lepo. Lahko si le hvaležen, da imaš družino in prijatelje, ki te podpirajo in ti bodo vedno stali ob strani. Jaz sem.

In takrat imaš "good life".

http://www.youtube.com/watch?v=jZhQOvvV45w

Psalm 37

"Ne skrbi zaradi tistih, ki so zlobni in ne zavidaj tistim, ki delajo narobe...", tko se začne Davidov 37. psalm. Sicer nima nobene povezave z današnjo tematiko, sam rabla sm najdt neki, kar ma veze s to številko. In kot ste včeri loh vidl, sm napisala blog s številko 38 in ne, nism pozabla na preskok med 36 in 38. Namerno sm ga spustla, ker sm povedala, da bo naslednji blog v pogovornem jeziku, ki ga vsi obvladamo, pa če si priznamo al pa ne. Tut naše mame. Lih zanč sm slišala mami, k je rekla "pir", skor nism mogla verjet, ker se proba pravilno izražat, zato je blo še tok bl smešn. Itak pravilno slovenščino uporabljamo oz.pišemo le še v pomembnejših spisih za šole, faks, službe, eseji, preberemo jo v knjigah, v novicah itd., sej sami veste kje. Ok, novinarji 24ur.com znajo tut kej po svoje napisat, sam pustmo to. Redkokdo recimo na Facebook-u piše pravilno in se izbrano izraža, kot sem se sedaj jaz. Vsi na hitr neki napišemo, krajšamo besede, izpuščamo črke in se počutmo ful domače z uporabo tujk, kot so ful, pa pica, pa kul pa podobno. Sej je res bl uizi, če krajšaš besede, življenje je baje sam eno, pa en folk ne bi rad trošu cajta za dolgo pisanje. Čeprou k tko gledam ta moj blog, je prou grozljiv brat te napou narjene besede, čist drugač je, če to slišš al pa govoriš. Se sliš lepš. Kr oči me bolijo, k sm šla še enkt čez napisano besedilo. Uglavnem, tok se nam povsod mudi in se nm pol neda na dolg pisat, sploh pa nm je vseen če pravilno napišemo. Al pa uporabljamo kratice, največkrat angleške. Brb, tyt, iykwim, celo za serije kokr je HIMYM (How I met your mother, iykwim) itd.(in tako dalje). Vsekakor pa je boljš slišat kokr vidt te besede, jz jih mam že pouhn kufer. Že k to pišem, jih mam dost. Sploh ne morm gledat več tega bloga. Bom kr končala, k to ni za nikamor. Sam za nasledn blog sm zdej u dilemi- a čm pisat v pogovornem jeziku al v pravilni slovenščini, to je zdej vprašanje. K tut ti je grozn za brat, vse TAKO PRAVILNO. Je pa res, da bolj pravilno besedo kot napišeš, daljša je. In pol je daljši blog in spis in esej in kr naenkrat maš ogromn točk pr ocenjevanju, k si se mal stegnu z besedami. Kok dobr je pa to? FUL. Tko da za dons zaključujem s tem pogovornim blogom, vi pa uživejte,

Y'ALL.

Kaliber .38

Ja, prav ste prebrali, v današnjem naslovu res piše kaliber .38, ki je značilen za posebno vrsto orožja in sicer za revolverje, nekatere polavtomatske pištole in karabinke. Sicer nisem nameravala pisati o pištolah, ampak je ravno taka številka, pa je bila to prva asociacija, ki mi je prišla na misel. Lahko bi povedala kaj več o samem kalibru in vrsti pištole, kot recimo to, da sta jo izumila Smith&Wesson, da so jo uporabljali v večini policijskih oddelkov USA med leti 1920 in 1990, da je še vedno najbolj obvladljivo in natančno orožje, uporablja pa se ga za streljanje tarč, osebno obrambo in ciljno tekmovanje; vendar ne bom. Lahko bi, pa ne bom. Se mi mudi gledat finale Eurosonga. Spet večer treh voditeljic, pardon, 2 voditeljic in voditelja. Pa menda bo pelo še 26 držav. Pa Hofer je povedal, da so vsi voditelji oblečeni v belo. Kakšen podatek! Že tečem, če Hofer tako pravi, moram iti gledat. Lidla še nisem vidla, mogoče bo tam naslednje leto. Eni na Ylon partyu, eni pa doma pred tv-jem. Meni je ziher bolj udobno tukaj. Pa na Ylon-u nimajo kokic! Ok, tudi jaz jih nimam. Uglavnem, au-revoir, auf wiedersehen, goodbye, Əlvida, zbogom.


Tale azerbajdžanščina te čisto obsede!