Kaj narediti, ko si nesrečno zaljubljen? Mislim, da nisem ravno taprava, ki bi lahko dajala nasvete. Meni se je to zgodilo samo enkrat, in še takrat je bilo res grozno. In edino, kar je pomagalo, je bil čas. Ne pravijo zastonj, da je ljubezen slepa. Res je. Tudi jaz sem bila slepa. Ne poslušaš več glave niti prijateljev. Kaj šele v šoli. Vseh 24 ur na dan razmišljaš samo o njem/njej in nič drugega. Vsaj jaz sem. Lahko bi temu rekli ljubezen na prvi pogled, ki pa se je le stopnjevala z druženjem in pogovori. Podrobnosti vejo le nekateri, ne bom pa se spuščala v to, kdo je bil kdo. In ja, resda je lepo biti zaljubljen, čist si vesel, ko vidiš to osebo, še posebej, če jo imaš možnost videti vsak dan, zjutraj vstaneš z nasmehom in se spomneš: "o, sej danes ga/jo pa spet vidim!" No ja, to je fino... dokler ne ugotoviš, da je zaljubljen v tvojo najboljšo prijateljico. In seveda se mu ne sanja, kaj do njega čutiš ti. Torej mi ni preostalo drugega, kot da ga spodbujam, naj govori z njo (njej je bil všeč en drug), prav tako sem njo prepričevala v obratno. Res sem ga imela rada in bi naredila vse, da bi bil srečen in čeprav mi ni bilo lahko, sem vztrajala. Še težje je bilo, ker smo se res veliko družili. Prijatelji so mi govorili, da ni tapravi zame, da je otročji, da me ne bo obravnaval enako kot jaz njega, naj se ga izogibam in podobno. Ampak, ko si zaljubljen in slep, tega ne vidiš in tudi jaz nisem. Sčasoma sem izgubila vse prijatelje, ki so mi hoteli dobro, a takrat tega nisem videla in ostal mi je le on. No, on in njegove težave, saj je bil brezupno zaljubljen v mojo prijateljico, ona pa vanj ne. Najbrž si lahko predstavljate, kako fino je poslušat ljubljeno osebo, ki ji je hudo zaradi njegove ljubljene osebe. Nož direktno v srce. To je trajalo kakšne pol leta in ko je že izgledalo, da bi počasi nekaj lahko nastalo med nama... se je vse končalo. V hipu, čez noč je bilo konec. Odšel je, kot da me ne pozna, izbrisal vse najine stike, nikoli več spregovoril besede z mano. Nikoli, od tistega dne dalje. Tudi povedal mi ni, zakaj je to naredil. Nikoli nisem izvedela, ne glede na to, kako dolgo sem poskušala. In takrat, takrat je šele zares bolelo. Takrat je bilo hudo. Ko ne veš, kaj bi naredil, da ne bi več bolelo, da bi lahko pozabil to osebo in šel naprej. Ampak ne moreš nič. Prebolevaš, jokaš, karkoli. Samo čakaš in čakaš, da mine. Pri meni je minilo ogromno časa, preveč časa. Ko preboliš, je lažje, ampak do takrat.. ni fajn. In če ti prej niso padle ocene, ti takrat. Ko izgubiš tisti nasmeh, ki so ga vsi vajeni, veš da je hudo. Najbolj od vsega pa me je bolelo, da sem izgubila najboljšega prijatelja. Itak greš 100x čez in čez, razmišljaš, kaj si ti naredil/a narobe, kje se je zalomilo, kaj bi lahko spremenil/a. Ampak šele, ko preboliš, ugotoviš, da je bilo vse res, kar so ti povedali prijatelji, ugotoviš, da ti nisi naredil ničesar narobe in se lahko začneš počasi pobirat nazaj. In tako kot vsak drug stresen dogodek, te tudi to spremeni. Saj poznate rek: "Kar te ne ubije, te okrepi." No, mene je. Še zdaj se včasih obrnem nazaj in pomislim, kaj bi lahko bilo drugače, ampak vedno pridem do istega zaključka, da kar je bilo, je bilo. Preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa se potrudiš za prihodnost. Ne pravim, da se to ne bo ponovilo. V življenju pač mora biti nekaj izzivov, drugače bi bil dolgčas. Pa čeprav boli. Ne more biti vse vedno lepo. Lahko si le hvaležen, da imaš družino in prijatelje, ki te podpirajo in ti bodo vedno stali ob strani. Jaz sem.
In takrat imaš "good life".
http://www.youtube.com/watch?v=jZhQOvvV45w
Ni komentarjev:
Objavite komentar